Čisto po naključju sva se srečala s prijateljem, ko sva bila v mladosti dosti skupaj in sva počela marsikatere vragolije. Morala sva iti na pijačo, da malo poklepetava, pa mi je prijatelj rekel, da išče nekoga, s katerim bi igral tenis. Prišlo pa je do tega, ker sva se pogovarjala, kako smo se polenili in kako smo včasih bili pravi športniki. Pomislil sem, da bi lahko jaz začel igrati tenis, a mi je bilo nerodno, ker tenisa še nikoli nisem igral.
Vprašal sem ga, ali išče nekoga, ki obvlada, pa mi je rekel, da sploh ne, samo tako rekreativno. No, pa sem le rekel, da bi igral jaz. Bil je navdušen in dogovorila sva se za prvo igro. Včasih vedno, ko sva bila skupaj, sva se imela zabavno. Upal sem, da bo tudi naprej tako. Ko sva se prvi dobila, je bilo čisto isto kot včasih, ena sama zabava. Kako sva se nasmejala, malo na račun naju dveh in malo na račun drugih.
Tako so najini treningi igranja tenisa postali nekaj normalnega, skušala sva hoditi na tenis dvakrat na teden, če nama je uspelo, če ne, pa enkrat. Od takrat naprej se veliko boljše tudi počutim, pa če tudi igram enkrat na teden, ker vedno igrava na polno. Po navadi igrava dve uri in zelo malo počivava, le toliko, da greva pit. To so res borbene igre, nobeden ne popusti, prave tekme tekmovalnosti in smeha.
Tako nepričakovano sva se srečala in sedaj skupaj igrava tenis že 1 leto. Tega ne vem, če je ravno naključje, mislim, da so nekatere stvari prav sojene. Nama je bilo očitno sojeno, da se srečava in se dogovoriva za prvo igro tenisa.
Šport je res nekaj najboljšega za dušo in telo. …