Moja hčerka ima že od rojstva povišano stopnjo sladkorja v krvi. Ko sem zvedela, da je postavljena diagnoza sladkorna bolezen tipa 1, sem bila najprej čisto iz sebe. V naši družini sicer nihče ni imel sladkorne bolezni, zato nisem poznala te bolezni in nisem veliko vedela o načinu življenja in zdravljenja.
Že kot otrok se je morala prilagoditi ter živeti z boleznijo. Sladkorna bolezen zahteva, da se izogibamo sladkorju. Vsak dan sva najprej z lističi merile stopnjo sladkorja v krvi. Potem pa sem kasneje kupila aparat, ki je sam meril stopnjo. Že kot otrok se je naučila, kako se dajejo injekcije inzulina. Tudi v vrtcu sem jim morala pokazati in povedati. V primeru, da ne bi redno potekalo zdravljenje, bi sladkorna bolezen napredovala. Lahko pride do ketoacidoze. Takšna oseba ima vonj oziroma sapo po acetonu, hitro diha, lahko tudi bruha in pade v komo. Zato je sladkorna bolezen redno nadzorovana pri ljudeh, kjer je sladkor porušen v takšni meri, da je potrebno vsak dan jemati inzulin. Po drugi strani, pa lahko neustrezna stopnja sladkorja v krvi privede do hipoglikemije ali hiperglikemije. Pri hipoglikemiji pride do znižane koncentracije sladkorja v krvi. To se nama je enkrat celo zgodilo in sem se zelo ustrašila. Najprej se to stanje kaže kot lakota in drgetanje. Potem pa sledi bledica in hitrejši srčni utrip, ter znojenje. Ker se ti dve stanji med seboj močno razlikujeta, je pomembno da vemo, kdaj moramo dati kocko sladkorja, kdaj pa to ne smemo narediti.
Pri hipoglikemiji je treba dati obrok, ki ima visoko stopnjo sladkorja in je bogat z ogljikovimi hidrati, ali kocko sladkorja zmešamo v vodi. Pri hiperglikemiji pa je ravno obratno – prisotno je zvišanje vrednosti sladkorja v krvi in ne smemo dato sladkorja, ker je že tako povišan. Vse to se naučiš, ko je sladkorna bolezen prisotna v vsakdanjem življenju.…