Dolga leta sem si mislil, da je psihoterapija nekaj čisto nepotrebnega. Če ne to, pa sem si mislil, da to vsaj ni zame. Zdelo se mi je namreč, da ti nek pogovor s terapevtom ne mora pomagati, ter da plačaš samo to, da te nekdo posluša. Zaradi tega pa nisem videl nekega izrazitega smisla, zakaj i se nekdo na to odpravil.
Po nekaj mesecih čudnih občutkov, pa sem se začel zavedati, da bom kaj takšnega morda potreboval tudi sam. Meseci utrujenosti, konstantne napetosti in razdražljivosti brez razloga, so me začeli skrbeti. Telo je bilo sicer čisto zdravo, vendar sem vedel, da v notranjosti nekaj ni v redu. Zato sem prav padel v neko obdobje, kjer sem bil vedno slabe volje in nisem imel nekih ciljev, oziroma smeri, proti kateri naj grem.
Čeprav pa je bilo to zame res težko priznati, pa sem si le rekel, da bo psihoterapija nekaj, kar rabim, na kar se bom moral odpraviti. Kljub mojim dvomom namreč nisem več videl druge rešitve. Zato sem se že odpravil na svojo prvo uro, oziroma na prvi pogovor s terapevtom.
Tista uvodna ura pa mi je o psihoterapiji dala čisto novo mnenje. Res mi je bilo všeč, kako si je terapevt vzel čas, me poslušal in poskušal razumeti, kje je težava in kaj me muči. Poslušanje pa ni bilo vse, kar mi je nudil. Bil je nekdo, s katerim sem se lahko pogovarjal o tistih rečeh, ki jih ne povem kar tako komurkoli. Tedaj pa me je probal tudi spraviti v neko ustrezno smer, tako da sem spet imel nekakšen cilj, kateremu sem lahko sledil.
Danes pa prav moram reči, da je psihoterapija nekaj, kar mi je res pomagalo, da sem svoje življenje postavil nazaj na trdna tla. Zato nas res ne sme biti sram, ter si priznati, da potrebujemo kaj takšnega.