Ko sem bil še otrok, se prav spomnim, kakšne igrače sem imel. V tistih najmlajših letih so bile te nekaj čisto preprostega: le nekaj kosov lesa, zlepljenih skupaj. A to je bilo zame takrat nekaj prav posebnega. Nedolgo nazaj sem bil pri starših in sem jim pomagal spraviti nekaj s podstrešja. Tedaj sem zagledal veliko vrečo, v kateri so se skrivale vse moje igrače. Ko sem jih začel pregledovati, so se mi takoj vrnili spomini na otroštvo, saj je bila vsaka igrača povezana z neko zgodbo ali dogodkom. Takrat sem se tudi zavedel, da smo se znali zabavati z zelo malo, saj je bila največja vrednost prav v domišljiji in času, ki smo ga preživeli pri igri.
Nato sem pomislil, kako zelo se razlikujejo današnje igrače. Ko sem si pred kratkim šel ogledat trgovino z igračami, ker sem nameraval nečaku kupiti kakšno novo igračo, sem bil povsem presenečen. Tisto, kar sem poznal sam, sploh ni bilo več aktualno. Danes je skoraj vsaka igrača povezana z elektroniko, zvoki, zasloni ali celo aplikacijami na telefonu. Po eni strani se mi je to zdelo zelo zanimivo, saj imajo otroci na voljo ogromno možnosti za učenje in raziskovanje, po drugi strani pa sem imel občutek, da se je nekaj tiste preproste čarobnosti izgubilo. Igrače so postale bolj kompleksne, a morda manj prepuščene otroški domišljiji.
Zato mi je danes prav zanimivo opazovati, kako se je vse skupaj skozi leta spremenilo. To se seveda pozna po vsem svetu in v skoraj vsakem vidiku življenja, vendar so me igrače nekako še najbolj presenetile. Ko primerjam svoje otroštvo z današnjim časom, vidim, kako hitro napreduje tehnologija in kako močno vpliva tudi na najmlajše. Kljub temu pa še vedno verjamem, da dobra igrača ni nujno tista najbolj moderna ali najdražja, temveč tista, ki otroku omogoča ustvarjalnost in veselje. Prav zato sem nečaku na koncu izbral nekaj preprostejšega, saj sem želel, da tudi on doživi tisti občutek igre, ki sem ga poznal sam.