Zame ima lubje nekaj pomirjujočega. Spominja me na otroštvo, ko sem se igrala v gozdu in s prsti drsela po hrapavi površini drevesnih debel. Takrat še nisem vedela, da lubje ni le zaščita drevesa, ampak živi del narave, ki diha, ščiti in pripoveduje zgodbo o življenju drevesa.

Pred nekaj leti sem začela urejati vrt in sem se znova srečala z lubjem – tokrat v bolj praktičnem smislu. Kupila sem nekaj vreč borovega lubja za zastirko in ko sem ga stresla med rastline, me je takoj prevzel vonj po gozdu. Sveže lubje ima tisto značilno toplino, ki preprosto pomiri. Poleg lepšega videza sem hitro opazila še druge koristi – zemlja je ostala vlažna dlje časa, plevel se je zmanjšal, rastline pa so delovale bolj zdravo.
Zdaj lubje uporabljam redno, ne le na gredicah, ampak tudi ob drevesih in poteh. V toplih mesecih ohranja vlago, pozimi pa ščiti korenine pred mrazom. Poleg funkcionalnosti pa mi je všeč tudi estetski učinek – vrt z lubjem izgleda bolj urejen, naraven in umirjen.
Sčasoma sem se začela zanimati, iz kakšnega lesa prihaja lubje. Ugotovila sem, da obstajajo različne vrste – borovo, smrekovo, celo kokosovo. Vsako ima svoj vonj, barvo in trajnost. Najraje imam borovo, ker se počasi razkraja in lepo dopolni vrt. Ko ga dodam na gredice, se mi zdi, kot bi del gozda preselila domov.
A lubje me ne spremlja le na vrtu. Zdaj ga uporabljam tudi v dekoraciji – v steklenih vazah, dišečih aranžmajih ali celo kot naravni element v darilih. Njegova tekstura in barva se lepo ujemata s toplino lesa in preprostostjo naravnih materialov.
Ko danes hodim po gozdu, na drevesa gledam drugače. Lubje ni več le skorja, ki ščiti notranjost, ampak simbol vztrajnosti. Ščiti, diha, raste in hkrati daje nekaj nazaj okolju. Uporabljati ga s spoštovanjem pomeni razumeti naravo in njen cikel.
Zame lubje ni le del drevesa, ampak del miru. Ko ga položim na zemljo ali z njim okrasim dom, imam občutek, da sem vsaj malo bližje naravi in ta občutek je tisti, ki ga danes iščem vedno znova.…








