Šele danes vidim, da sem naredila napako, ko sem pri gradnji hiše vztrajala, da nimam rada ločene kuhinje od dnevne. Tako imamo sedaj skupni prostor v katerem je kuhinja in dnevna soba. Vse lepo in prav, sama sem predvsem gledala na to, da smo čim več skupaj, kar je tudi res. Začelo pa se je dogajati to, da bi marsikaj pasalo, da sta prostora ločena. Na primer, ko pridejo njegovi prijatelji ali pa moji, tako se mora eden od nas umakniti v sobo. Da kuhinje niso povezane z dnevno sobo je tudi zelo fajn, ker potem ne gre vlaga od kuhinje v dnevno. Najbolj pa me moti to, da ker sta prostora povezana, imam občutek, da smo non stop v kuhinji, neprestano bi nekaj pili, jedli, kar pa resnično ni dobro.
In ko sem razmišljala, kaj je dobro in kaj ne, sem prišla do zaključka, da skupni prostor sigurno ni boljša rešitev, kot pa je ločeni. Če bi še enkrat gradila hišo, bi sigurno kuhinjo naredila ločeno od dnevnega prostora. Tako je bilo včasih in prav je bilo tako, sama pa mislim, da bo spet počasi prišlo tako, da se bosta prostora ločevala. Kajti kuhinje morajo biti za sebe, v njih se dela vlaga, so različne vonjave, ropotanje pri kuhanju in pomivanju, vse to sodi samo v ta prostor, ne pa da se vse to seli v dnevni prostor.
Sama sem že razmišljala, če bi po sredini prostora naredila zid in tako ločila prostore, to sploh ne bi bila slaba rešitev, ker potem iz kuhinje ne bi bilo več toliko slišati v dnevno, prav tako ne bi dnevni bilo sopare od kuhanja v kuhinji. Mojim otrokom bom sigurno svetovala ločene prostore, naj nikar ne mata kuhinje povezane z dnevno sobo.